Otroci in obveznosti

V določenem trenutku se soočimo z vprašanjem, kako otroke prepričati, da ne odlašajo z obveznostmi. Na splošno velja, da morajo starši v otroku zbuditi in krepiti delavnost ter marljivost.

Otroci so pomemben del družine, zato naj bi – po svojih zmožnostih – prispevali tudi pomemben del pri domačih opravilih. S tem pridobijo na samozavesti, občutku vključenosti, naučijo pa se odgovornosti in so ponosni na opravljene naloge. S tem, ko otroci nič (ali pa zelo malo) delajo, jih prikrajšate za nove izkušnje.

Seveda pa morate začeti že zgodaj in s primernimi opravili; če bi radi svojega otroka zaščitili in mu tudi pri njegovih 5. letih naložite zelo lahka in enostavna opravila, ne samo da ne verjamete v njegovo samostojnost, temveč ga povsem mimogrede učite, da mu v življenju doma ne bo treba nič delati (s tem negujete njegovo pasivnost). Nepravično bi bilo pričakovati, da kasneje, ko vaš otrok dopolni npr. 8. let in se vam zdi, da je zdaj že dovolj zrel in odrasel, kar naenkrat od njega pričakujete, da bo izvajal opravila, ki so njegova dolžnost. Ker ga na sodelovanje in izvajanje hišnih opravil niste navajali že od vsega začetka (tj. od 2. leta starosti), boste naleteli na odpor, jezo in pogajanje.

Zato začnite zgodaj in otroka od ranih nog spodbujajte! Prav spodbujanje je še ena točka, ki se je moramo dotakniti. Veliko staršev je nad izvajanjem opravil pogosto prestrogih; vedeti morate, da vaš 3-letnik ne more tako hitro ali tako učinkovito pobrisati prahu kot vi. Zavedajte se, da otroci potrebujejo več časa in da imajo svoje standarde. Mogoče perilo res ne bo zloženo na rob, vendar je zloženo. Otroka spodbujajte in hvalite! Velikokrat se starši ujamejo v zanko, da stvari naredijo sami, saj mislijo, da bodo s tem hitrejši. Ali pa svojih otrok sploh ne vprašajo, da bi jim pomagali.

Rada imam svojo mamico!

Mamo in otroka povezuje čudovita nevidna čustvena vez. Psihologi jo definirajo kot pretok energije, čustvene podpore in številnih informacij od mame do otroka. Pravzaprav od maminega čustvena stanja in možganov do otrokovega telesa in možganov. Enako velja za vse odrasle, ki igrajo čustveno pomembno vlogo v otrokovem življenju (oče, babica in dedek, pa tudi starejši bratje ali sestre).

Čustveno stanje odraslega, vse kar se dogaja v frontalnem predelu možganov, ima neposreden vpliv na oblikovanje čustvenega odziva v dojenčkovih možganih in ključno vlogo pri njegovem telesnem odzivu. Če ste, ko dojenček joka, kot mamica mirni, dojenčka enostavno pomirite, saj mu zagotovite, da imate vse pod nadzorom, da mu boste pomagali in ga »rešili« njegovih strahov. Če ste, ko dojenček joka, sami nervozni ali vas je strah, če ga sploh znate pomiriti, ga boste še bolj prestrašili in vznemirli, zato se bo odzval še s krčevitejšim jokom. Skrivnost vaše starševske posebne moči je v vaši notranji mirnosti.

Čuječnost pomaga, da vsemu doživljanju – svojemu in dojenčkovemu – pustimo, da je, kakršno je.  Predstavlja zavedanje sedanjega trenutka; ne da bi ga skušali odriniti, zadržati ali presojati, kot dobrega ali slabega. Pomeni soočiti se z vsako situacijo, kakršna je, in se sčasoma vse pogosteje odzivati na kakršnokoli dogajanje radovedno in sočutno. S čuječnostjo vse, kar se vam bo dogajalo kot mami, pričakate z odprtimi očmi in odprtim srcem … Na ta način lahko krepite svojo notranjo mirnost, ki dojenčku predstavlja temelje za optimalen čustven in socialni razvoj.

Nočni gostji na Radiu Slovenija

Res je bilo zanimivo klepetati z novinarko Tino Kralj sredi nočne tišine in miru. Danes sva v resnici malce bolj zalimani kot je videti na spodnji fotografiji, saj nama po super pogovoru adrenalin še dolgo ni pustil spati. Na povezavi pa pogovor o nastajanju zgodbic, o njihovem učinku in strokovni podlagi, pa o drugem delu, ki prihaja, o najinem prijateljstvu in celo glasbenih skrivnostih. Klik klik!

Petra Julia Ujawe in Mia Bone

Pomagajte malčkom razumeti čustva

Malčki svojih čustev sami še ne razumejo dobro. Vi pa s tem, da jim jih pomagate razumeti, vplivate na njihov razvoj, saj lahko na tak način zmanjšate tudi možnost vedenjskih težav v prihodnosti. Tovrstno učenje še posebej koristi otrokom z večjim tveganjem, zlasti tistim, ki že imajo več vedenjskih težav ali so iz ogroženih družin. Najbolj pa jim koristi, če jih o čustvih pouči mama.

To pomeni, da morate otrokom ne le pravilno označiti čustva (npr. »deklica v knjigici je žalostna«), pač pa jih tudi pravilno umestiti v kontekst (»deklica je žalostna, ker je izgubila kužka«) in otroka spomniti na podoben dogodek v njegovi preteklosti (»tako kot si bil ti žalosten, ko si izgubil svojega medvedka«).

Takoimenovano grajenje čustvenega mostu namreč otrokom pomaga razumeti tako svoja čustva kot čustva drugih. Hkrati se z bogatenjem besednega zaklada naučijo izražati tudi svoja čustva – namesto fizično z besedami izražajo svoja občutja, želje in potrebe.

Skrb za otrokovo razumevanje čustev in razlaga občutij pa naj bo dolgoročna strategija, saj gre za proces. O čustvih se lahko pogovorite v katerikoli dani situaciji, pa naj gre za vožnjo iz vrtca domov, pripravljanje večerje ali celo dolgo vrsto v trgovini. Ti majhni, kratki pogovori so kot kamenčki mozaika, ki bo zgradil kompleksno, a razumljivo sliko, ki jo bodo sestavljale tudi otrokove lastne izkušnje.

Tudi v knjigi Zdravilne zgodbice najdete veliko junakov, ki se soočajo z najrazličnejšimi čustvi in težavami, pa naj gre za strah pred temo ali pa trmo, morda celo zmedenost in prestrašenost ob ločitvi staršev ali pa splošno bojazljivost. Pomagajte otroku razumeti čustva in mu s tem postavite temelje za zdrav in uspešen razvoj v zadovoljnega odraslega.

Motnja primanjkljaja narave

Marsikdo izpostavlja, da je moderna družba vedno bolj pasivna in oddaljena od narave. Vedno več otrok se igra v zaprtih prostorih, nekateri svojih bosih podplatov še nikoli niso umazali na travniku ali v rokah držali kakšne gosenice. Raje sedijo za ekrani in pozabljajo na čudovito okolje okoli njih. Znanstveniki za otroke, ki ne uživajo narave, pravijo, da gre za motnjo primanjkljaja narave.

Prvi korak pri vzgoji okolju prijaznega otroka je zelo enostaven: ko smo kot starši dober zgled, potem otroci sledijo temu, kar vidijo doma. Otroci v najzgodnejših letih pozorno spremljajo, kaj in kako določene stvari počnejo njihovi starši. Dejanja svojih staršev spoštujejo, zato je lahko vzbuditi zanimanje in spoštovanje do narave. V svojo družino vključite prakso zmanjševanja – ponovne uporabe – recikliranja in uporabljajte naravi in okolju prijazne izdelke. Vse skupaj je zelo preprosto: svoje otroke lahko ločevanja mimogrede naučite tako, da jih povabite k ločevanju odpadkov. Njim se vse skupaj zdi zabavna igra, ki jo lahko pospremite s prijazno razlago (npr. papir damo na ta kup, plastiko na drugi kup – papirji so dobri prijatelji in se zato želijo igrati skupaj). Malo starejšim otrokom lahko priznate več veljave, če so odgovorni za bolj zahtevno nalogo kot je npr. pomoč pri odnašanju smeti. Povejte jim, kako zelo odgovorno delo imajo in kako veliko prispevajo k ohranjanju narave.

Če imate možnost, naj ima otrok svojo gredico (ali pa lonček na balkonu), kjer bo lahko sejal in skrbel za rastline. Pustite mu, da ima stik z zemljo in da jo obdeluje brez zaščitnih rokavic.

Ko se nabere kar nekaj stvari, ki so morda za v smeti (npr. prazne škatle ali polomljeni deli igrač), lahko za otroke organizirate ustvarjalno popoldne. Povabite jih, da izdelajo novo igračo ali pa kaj povsem avantgardnega (tukaj boste našli nekaj dobrih idej).

Moj otrok je sramežljiv

V vrtcu vam povedo, da je vaš otrok zelo sramežljiv. Če ste povsem iskreni do sebe, podobno opažate tudi sami: ko ste na obisku ali pa v trgovini in nekdo nagovori vašega otroka, se le-ta najraje skrije za vaš hrbet.

Nekateri otroci so že po naravi manj odprti za nove izkušnje in ljudi, zato potrebujejo nekaj časa, da se počutijo varno. To naredijo tako, da vse skupaj opazujejo iz varne razdalje, potem pa se začnejo premikati v središče dogajanja – vse bližje in bližje. Lahko bi rekli, da potrebujejo nekaj časa, da se ogrejejo.

Spoštujte te naravne karakteristike vašega otroka in mu dovolite, da nekaj časa samo sedi in opazuje. Pomembno je, da otrokovo opazovanje iz varnostne razdalje ne poteka v neskončnost. Čez nekaj časa (v povprečju to pomeni po 15 minutah) vašega otroka prijazno in nežno nagovorite, da naj se pridruži. Motivirajte ga s tem, kako se drugi otroci zabavajo in igrajo.

Če se vam zdi smiselno, lahko vašega otroka primete za roko in ga peljete k ostalim otrokom. Potem pa njegovo roko spustite, vendar še nekaj časa (morda minuto ali dve) bodite zraven vašega otroka. Šele na to lahko odidete. Recite mu, da boste sedeli na stolu in ga opazovali; če mu obljubite, da boste sedeli na stolu, potem morate sedeti na stolu. To je za otroka dokaz, da je okolje varno in predvidljivo, da držite besedo in da se na vas lahko zanese. Če morate na stranišče, mu povejte, da se boste takoj vrnili. Vaš otrok se bo kmalu vživel v igro z ostalimi otroki in užival.

Ne bodite presenečeni, če boste morali enak “protokol” ponoviti tudi naslednjič. Vaš otrok potrebuje zagotovilo, da boste tudi tokrat v bližini. Večkrat ko boste vse skupaj ponovili, lažje bo.

Otroški krožnik

Najbolj enostaven in hiter način za ugotavljanje primerne velikosti obroka, je sledeč namig: krožnik vašega otroka naj bi v premer meril od 15 do 17 centimetrov. Polovica krožnika naj bi bila zapolnjena s sadjem ali zelenjavo, četrtina krožnika z beljakovinami in zadnja četrtina z ogljikovimi hidrati. Porcija beljakovin naj bi bila tako velika kot hrbtna stran pesti vašega otroka.

Skladno s tenutnimi smernicami dnevnega vnosa hrane za malčke in otroke, naj bi se na krožniku vašega otroka znašla sledeča količina hrane.

Starost od 2 do 3 let:
57 gramov beljakovin
230 gramov sadja in 230 gramov zelenjave
57 gramov ogljikovih hidratov

Starost od 4 do 8 let:
115 gramov beljakovin
340 gramov zelenjave
Od 230 do 340 gramov sadja

Omenjene količine so seveda dnevne. Bodite pozorni na to, da šteje prav vsak obrok: zajtrk, kosilo in večerja, pa tudi malice in vmesni prigrizki. Včasih se lahko zgodi, da zaradi vmesnih (nerednih) prigrizkov otrok, ko sede za mizo ni lačen. Namesto, da ga silite, razmislite o količini hrane, ki jo je vnesel… Pa dober tek!

Neposlušnost in prazne obljube

Sin (starosti pet let in pol) je bil do novega leta prijazen, nežen in ubogljiv fant. Pripravljen je bil pomagati in deliti; zelo rad se je družil z ostalimi otroki (to se še vedno). Med novoletnimi počitnicami pa se je kar precej spremenil. Postal je veliko bolj agresiven (predvsem do sestrice, ki je dve leti mlajša – velikokrat jo odrine, porine, udari, brcne…). To se prej ni dogajalo oziroma le izjemoma. Opažam, da se zelo grdo obnaša – odgovarja, jezika, ne uboga, velikokrat mu nekaj naročiš, pa noče in noče upoštevati, je pobudnik traparij, prav izziva … Na koncu me tako zjezi, da jih dobi po riti. Ker se nočem tako odzvati oziroma vidim,, da to nikamor ne pelje, sem se včeraj odločila, da se mu ne bom pustila zjeziti. Celo popoldne ni bilo težav, potem pa je pri večerji nagajal sestrici, jo izzival, potem pa še brcnil. Najprej sem mu lepo razlagala, da se to ne dela, na lep način. Mali frajer pa je spet začel jezikati, in to toliko časa, da jih je spet dobil po riti.
Ker njegov sošolec iz vrtca v soboto praznuje rojstni dan, sem mu rekla, da ne bo smel na praznovanje, če se bo še naprej tako obnašal. In ni bila ura naokrog, sva bila spet na istem – ni in ni hotel ubogati, pa sva se zopet skregala in sem mu dala kazen – v soboto res ne gre na praznovanje. In potem jok in stok, da se bo potrudil, in polno obljub, ki jih še isti trenutek pozabi.
Sama se trudim, da bi čim več poskušala razbrati iz njegovih dejanj, iz njegovega obnašanja, besed, razlag … Pa mislim, da mi tokrat ne uspeva najbolje. Ker ne želim, da bi otrok ves razdražen in v joku zaspal, sem se vseeno želela pogovoriti z njim. Povedala sem mu, da ga imamo radi, in naj pove, če želi, da kako drugače kakšne stvari speljemo ali naredimo, pa se bomo pogovorili, poskušali narediti tako, kot želi, če bova tudi z očijem mislila, da je tako bolje. Vprašala sem ga tudi, če mu kdo nagaja, pa pravi, da mu sošolec v vrtcu. Da ga poriva, heca… – “vsak dan se kakšno novo foro zmisli”. Danes bom zato v vrtcu malo povprašala vzgojiteljico, če kaj posebnega opaža med sinom in tem fantkom, je pa že vzgojiteljica prejšnji teden opozorila, da se je sin precej spremenil po novem letu in da “prav izstopa”.
Nastja

Zdravo Nastja,
hvala za sistematičen in zelo razumljiv opis izziva, s katerim se srečujete. Najbolj smiselno je začeti pri informaciji, da se je med novoletnimi počitnicami vaš sin kar precej spremenil. Se je v vaši družinski rutini kaj spremenilo, ste naredili veliko izjem pri popuščanju oziroma doslednosti pri izvajanju pravil in urnika, ste bili bolj izpostavljeni stresu…? Ko otroci spremenijo svoje vedenje, je le-to pogosto odgovor na zunanje okoliščine, ki povzročajo notranje frustracije (otroci svojih notranjih frustracij še ne znajo umiriti drugače kot skozi sproščanje preko negativnega vedenja).

V tem trenutku je pomembno, da se skupaj dogovorita o tem, kakšna so vaša družinska pravila. Glede na njegovo starost bo to enostavno. Sestavita seznam, ki naj vsebuje največ 5 pravil in izdelajta plakat z njimi, ki ga obesite na steno. Dejstvo, da je lahko sodeloval pri družinskih pravilih, mu bo dalo občutek odgovornosti. Spodbujajte ga, naj ta pravila upošteva in skrbi, da jih bodo upoštevali tudi drugi (npr. če pravite, da ne sme tepsti ali brcati sestrice, potem ga tudi vi ne smete po riti). Ko pravil ne bo upošteval, ga najprej opozorite: z odločnim glasom ga spomnite na pravilo (tj. na vedenje, ki ga od njega pričakujete). Če nadaljuje s kršitvijo, pokleknite in ga poglejte v oči (vajine oči naj bodo v isti višini) ter odločno in resno recite: STOP! To bi za začetek moralo zadostovati…

Poskusite in sporočite, kako vam(a) bo šlo. Nekaj namigov o zmanjševanju agresivnega vedenja boste našli na aktivni povezavi. Upam, da ste v vrtcu uspeli dobiti kaj več informacij o interakciji med vašim sinom in njegovim sošolcem. Če mu sošolec res (tudi fizično) nagaja, vaš sin pa te frustracije ne zna primerno rešiti v vrtcu, je povsem mogoče, da se doma “spravi” na šibkejšega (tj. mlajšo sestrico). Doma – kot ste že poskušali, kar je pohvalno – ga naučite primernega vedenja. Pri vsem skupaj je pomembno, da ostanete odločni in mirni ter dosledni (če ste sebi obljubili, da ga ne boste po riti, se tega držite – seveda bo preizkušal meje vaše potrpežljivosti, vendar vztrajajte). Podobne izzive drugih staršev in uporabne namige, lahko najdete na sledečih povezavah:

Glede na to, da ste mu rekli, da ne bo šel na rojstni dan, se tega držite. Zdaj ne smete snesti svoje besede; če jo boste, ga boste naučili, da ne mislite resno. Od sedaj naprej pa kaznovanje premaknite čim bližje kršitvi: otroci namreč ne razumejo prihodnosti (tj. jutri ali čez dva tedna).

Predlagam vam, da mu zvečer berete zgodbico o Viti in nagajivih komarjih ali pa o volkcu Aleksu. Obe zgodbici iz knjige Zdravilne zgodbice otroka učita novih strategij.

Držim pesti. Za konec oziroma začetek vam svetujem veliko doslednosti. Veseli bova vaše povratne informacije o tem, kako vama gre.

Otroku ponudite izbiro

Izbira je zelo pomembno psihološko orodje, saj nam daje občutek moči, pomembnosti nadzora. Nadzorujte pri katerih stvareh in odločitvah ima nadzor vaš otrok. Zato mu dajte možnost izbire pri (za nas ne)pomembnih stvareh kot npr. pri izbiri oblačil.

Tak pristop aktivira otrokovove višje možganske funkcije namesto nagonskega odziva BEG-BOJ, ki se je v evoluciji v stresnih okoliščinah izkazal za zelo učinkovitega. Vaš otrok je, ko se sooča z negativnimi čustvi (npr. ker mu v trgovini ne kupite nove igrače ali pa ker pri pripravi hrane niste dovolj hitri), izpostavljen stresu. Njegova avtomatična reakcija je nagonski odziv BOJ-BEG, kar pomeni, da se lahko zelo razburi, joka, kriči, skače po igračah…

V takšnih trenutkih je pomembno, da otrokovo čustveno reakcijo preusmerite. Ponudite mu možnost izbire, hkrati pa mu povejte, kakšne so posledice, če s svojim negativnim vedenjem nadaljuje. Ko otroka soočite s posledico, mora biti ta čim bližje sedanjosti, saj otroci (do približno sedmega leta) koncepta prihodnosti ne razumejo najbolje oziroma jim za prihodnost ni mar. Zato se izgogibajte posledicam kot so npr. ker podiraš legokocke, naslednji teden ne boš šel na obisk k babici.

Agresija in trma

Moj sin ima težave z agresijo. Ta ni ves čas prisotna, temveč predvsem takrat, ko si nekaj želi in mu z mamico tega ne omogočiva. Njegovi izbruhi so bolj očitni pri mamici kot pri meni. Joka tudi 45 minut in se meče po postelji. Šele, ko mu poidejo vse moči, se umiri. Vmes ga je nemogoče umiriti. Mislim, da si sam ne more in seveda ne zna pomagati. Kaj lahko storiva midva?

Jasno je, da želi vaš sin skozi agresijo (glede na to, da se pojavlja samo v določenih trenutkih) uveljaviti svojo voljo. Kot otroci se moramo prav vsega naučiti; tudi tega, da obstajajo meje in da ne moremo vedno dobiti vsega. Zato z mamico vztrajajta pri tem, da ne popustita, ko sinu nečesa ne omogočita. Ne glede na to, kako “nemogoč” postane.

Da bosta pri tem uspešna, predlagam sledečo strategijo (sin je na začetku ne bo sprejel z odprtimi rokami, vendar vztrajajta):
1. Ko boste vsi skupaj, se dogovorite za novo družinsko pravilo.
2. Pri uvedbi novega pravila spodbujajta, da je že velik fant in da sta prepričana, da vam bo vsem uspelo.
3. Novo pravilo naj bo sledeče: “Ko mi mami/oči rečeta NE, mi tudi razložita, zakaj NE.”
4. Povejta mu, da mu bosta stvari razložila mirno, ker tako to počnemo odrasli in ker je tudi sami velik fant, vaju bo mirno poslušal.
5. Zdaj pa pride na vrsto najbolj zahteven del: če ne bo mirno poslušal in bo začel jokat ter se metati po postelji (kar je znak “klasičnega” izbruha trme), ga odločno primita za obe rameni, pokleknita (da so vajine oči v isti višini) in odločno recita: Dovolj je! Trikrat globoko vdihni, da jeza odide iz tebe. Zdaj gremo naprej.

Bodita vztrajna. Ko bo vaš sin videl, da vedno znova ponavljata isto, se bo kmalu naučil, da sta resna in da njegovi izbruhi ne pripeljejo nikamor. Velikokrat se zgodi, da starši obupajo na pol poti, vendar se doslednost in vztrajnost obrestujeta. Vaš sin se bo upiral, morda bo na začetku še bolj divji, vendar ponavljajta zadnji korak toliko časa (pa četudi je to v “njegovih” 40 minutah 56-krat), da se bo umiril. Ko se umiri, ga pohvalita, objemita in pocrkljajta.